Izkopavanje mavca, odobreno do leta 2090, bo nepreklicno uničilo žarišče biotske raznovrstnosti v južnem gorovju Harz. To bo pomenilo tudi izgubo globalno edinstvene mavčne kraške pokrajine v Spodnji Saški. V ekskluzivnem intervjuju za Pugnalom.io je tiskovna predstavnica LBEG Eike Bruns odgovarjala na vprašanja naše glavne urednice Marite Vollborn.
Pugnalom.io: V primeru kamnolomov v bližini Ührdeja in Försteja, južno od Osterode am Harz, so bili odobreni okvirni operativni načrti, ki podjetjem zagotavljajo nadaljnje izkoriščanje, v nekaterih primerih do leta 2090. LBEG (Državni organ Spodnje Saške za rudarstvo, energetiko in geologijo) se je v tem kontekstu skliceval na presoje vplivov na okolje (EIA) in tako imenovane vnaprejšnje izravnalne ukrepe (ukrepi CEF). Kako si s povsem znanstvenega vidika razlagate, da je mogoče tridimenzionalni kraški sistem mavca, ki se je razvijal milijone let in vključuje podzemne jamske strukture, vrtače in izginjajoče potoke, ustrezno nadomestiti s površinskimi vzdrževalnimi ukrepi ali umetnimi nadomestnimi habitati?
Bruns: Najprej je treba opozoriti, da LBEG (Državni organ za rudarstvo, energetiko in geologijo Spodnje Saške) ni odobril nobenega rudarjenja mavca na območju Ührde in Förste. Na območju Osterode je LBEG odgovoren za podjetje VG Orth (prej Harzer Gipswerke Schimpf in Hilliges Gipswerke); vse druge kamnolome je odobril organ za nadzor trgovine.
Nahajališča sadre v Nemčiji so lahko zakonsko zaščitena, vendar ne zgolj zato, ker vsebujejo sadro ali so oblikovala kraške sisteme. Da bi nahajališča sadre prejela posebno zaščito, mora pristojni organ za varstvo narave nahajališče z odlokom razglasiti za naravni spomenik, območje ohranjanja krajine ali naravni rezervat.
Samoumevno je, da izgube nahajališča sadre ni mogoče ustrezno nadomestiti. Vendar pa, dokler nahajališče sadre ni pravno zaščiteno, njegovo pridobivanje ni predmet zahtev po nadomestilu. Pridobivanje omogoča smiselno uporabo surovinske funkcije tal.
Vendar pa so posegi v naravno okolje in krajino, povezani z rudarskimi dejavnostmi, predmet nadomestila. Za to obstajajo predpisi in standardi o varstvu narave, ki veljajo za vse postopke izdaje dovoljenj. V bistvu gre za ekološko oceno uničenih ali oslabljenih habitatov (biotopskih tipov) ter ukrepe za nadomestilo in nadomestitev. O tem ne odloča organ za izdajo dovoljenj sam, temveč v posvetovanju z organi za varstvo narave in – po potrebi – s sodelovanjem združenj za varstvo narave.
Pugnalom.io: Kritiki in strokovne publikacije že desetletja poudarjajo, da uradno predpisani vzdrževalni ukrepi zgolj prikrivajo popolno uničenje geološkega podzemlja, ne morejo pa odpraviti dejanske izgube sistema – vključno z vsemi odvisnimi ekosistemi. V skladu s 24. členom Zakona o upravnem postopku (VwVfG) je LBEG (Spodnjesaški državni organ za rudarstvo, energetiko in geologijo) dolžan izvesti celovito preiskavo dejstev v skladu s trenutnim stanjem znanosti in tehnologije.
Zakaj vaša oblast v odločitvah o gradbeni odobritvi še naprej razglaša tako imenovane izravnalne ukrepe za ustrezno varstvo narave, čeprav je jasno, da razrušenega kraškega sistema ni mogoče reproducirati?
Bruns: Napotujem vas na odgovor na prvo vprašanje.
Zaradi celovitosti bi rad omenil, da 24. člen Zakona o upravnem postopku (VwVfG) ne vsebuje splošne klavzule v smislu "stanja znanosti in tehnologije". V 1. stavku 1. odstavka 24. člena VwVfG je navedeno: "Organ preiskuje dejstva po uradni dolžnosti. Določi naravo in obseg preiskav; ni vezan na predložitve in zahteve po dokazih, ki jih podajo vpletene stranke."
Pugnalom.io: LBEG (Spodnjesaški državni organ za rudarstvo, energetiko in geologijo) upravičuje nadaljnje izkoriščanje mavca z "mirovnim sporazumom za mavec" iz leta 2002, ki ga je podpisal takratni predsednik BUND Westharz (Prijatelji Zemlje Nemčije, podružnica Zahodni Harz), dr. Friedhart Knolle. Tako Knolle kot nekdanja predsednica NABU Osterode (Zveza za varstvo narave in biotske raznovrstnosti, podružnica Osterode), Ursula Glock-Menger, sta se leta 2015 dogovorila o drastični širitvi rudarskih dejavnosti do leta 2090. V zameno je NABU kot "naravno dediščino" prejel sorazmerno nizkovredno ovčjo pašno zemljišče. Zakaj LBEG to odločitev predstavnikov združenj, ki zdaj velja za očitno napačno, uporablja kot pravni ščit za legitimizacijo trajnega uničenja narave, ki bo trajalo več generacij?
Bruns: Izraz »mavčni mir« se nanaša na politični dogovor v Spodnji Saški glede spora glede rudarjenja mavca v južnem Harzu. Dogovor je določal, da se mora rudarstvo močneje osredotočiti na že odobrena ali obstoječa rudarska območja in da je treba posebej dragocena naravna in kraška območja zaščititi pred novimi rudarskimi projekti. Hkrati naj bi domači industriji mavca zagotovili gotovost pri načrtovanju, vključno z nadomestitvami za postopno opuščanje rudarskih dejavnosti.
Sporazum je bil sklenjen leta 2021 med vlado Spodnje Saške in mavčno industrijo, zlasti z industrijskim združenjem Bundesverband der Gipsindustrie (BV Gips).
Kot že omenjeno, je "Gipsfrieden" (ometni mir) politični izraz in ne pravno zaščiten status, ki bi ga bilo treba upoštevati v postopku odobritve. Posebne posledice za postopek odobritve so odvisne od poznejših prostorskih načrtov in odločitev o zavarovanih območjih.
Pugnalom.io: Zvezni zakon o rudarstvu (BBergG) v 1. členu daje prednost varovanju surovin. Nasprotno pa evropska zakonodaja s členom 6, odstavkoma 2 in 3 Direktive o habitatih zahteva strogo prepoved slabšanja stanja zaščitenih habitatov. Evropsko sodišče (ESJ) je v sodbi v zadevi "Sweetman" (C-258/11) pojasnilo, da trajna izguba delov zaščitenega habitata predstavlja znatno oslabitev in je ni mogoče prikriti z "kompenzacijskimi ukrepi". Zakaj LBEG (Spodnjasaška državna uprava za rudarstvo, energetiko in geologijo) pri pregledu obratovalnih načrtov še naprej sistematično daje prednost zastarelemu rudarskemu zakonu pred tem višjim evropskim zakonom o ohranjanju narave?
Bruns: Organi za izdajo dovoljenj so pri vseh svojih odločitvah vezani na zakon; vsak upravni akt je predmet pravnega nadzora, ki ga na koncu opravijo sodišča. To velja tudi za Direktivo EU o habitatih (92/43/EGS), ki ste jo omenili in je bila prenesena v nacionalno zakonodajo kot del Zveznega zakona o varstvu narave in jo morajo organi za izdajo dovoljenj upoštevati.
Poleg tega bi rad poudaril, da je treba pri postopkih odobritve v skladu z rudarsko zakonodajo upoštevati tudi okoljsko, talno, naravovarstveno, nadzorno, vodno pravo itd.
Zvezni zakon o rudarstvu se redno spreminja ali posodablja, nazadnje 13. oktobra 2026 (Zvezni uradni list I, št. 304). Zato Zvezni zakon o rudarstvu ni zastarel zakon.
Pugnalom.io: Člen 48, 2. odstavek Zveznega zakona o rudarstvu (BBergG) organu izrecno daje pravico, da naknadno omeji ali prepove obstoječe obratovalne načrte, če to zahtevajo prevladujoči javni interesi – kot je na primer ustavno zagotovljeno varstvo narave v skladu s členom 20a Ustave. Zakaj LBEG vztrajno zavrača uporabo tega instrumenta in prilagaja obratovalna dovoljenja podjetij, veljavna do leta 2090, strožjemu evropskemu pravnemu položaju?
Bruns: V skladu z 2. odstavkom 48. člena BBergG lahko »organ, pristojen za odobritev operativnih načrtov, omeji ali prepove raziskovanje ali črpanje, če temu nasprotujejo prevladujoči javni interesi.«
„Prevladujoči“ javni interesi pomenijo, da je treba v okviru tehtanja interesov pretehtati javne interese v korist projekta in interese proti njemu. Upoštevati je treba, v kolikšni meri projekt že obravnava javne interese.
Pri takšnem tehtanju interesov se ni mogoče sklicevati na 20.a člen Ustave, ker se glasi: »Država, tudi v odgovornosti za prihodnje generacije, varuje naravne temelje življenja in živali v okviru ustavnega reda z zakonodajo in v skladu z zakonom ter pravičnostjo prek izvršilne in sodne oblasti.«
Posledično mora država uresničiti državni cilj iz 20.a člena Ustave z zakonodajo. Izvršilna veja oblasti (tukaj: organi za izdajo dovoljenj) in sodna veja oblasti (tukaj: sodišča) uresničujeta ta državni cilj z upoštevanjem zakonskih določb, sprejetih na podlagi 20.a člena Ustave.
Dober primer tega je zakon o varstvu podnebja.
Pugnalom.io: Avgusta 2026 je višje upravno sodišče (OVG) v Lüneburgu ustavilo načrtovano rudarjenje mavca v bližini Dassela zaradi poskusov zlorabe rudarske zakonodaje za nezakonite razlastitve v korist zasebnih korporacij. Sodišče je pojasnilo, da dobičkonosnih interesov industrije mavca ni mogoče preprosto razglasiti za "skupno dobro". V kolikšni meri je ta sodba privedla do spremembe mišljenja znotraj LBEG (Spodnjesaškega državnega organa za rudarstvo, energetiko in geologijo) glede nekritičnega sprejemanja napovedi povpraševanja s strani lobija za mavec?
Bruns: Pravzaprav sodba višjega upravnega sodišča (OVG) in njena obrazložitev predstavljata drugačno sliko. Rudarski organi so odgovorni za pridobivanje mavca le, če se izvaja pod zemljo (glej 3. člen, 4. odstavek, št. 2 Zveznega zakona o rudarstvu (BBergG)). Projekt v Lüthorst-Portenhagnu vključuje kombinirano rudarjenje (podzemno in površinsko), zato je operativna povezava vzpostavila pristojnost Državnega organa za rudarstvo, energetiko in geologijo (LBEG). OVG je priznal, da je prenos zemljišča (postopek razlastitve rudarskega posega) dovoljen le za mineralne vire, ki so posebej navedeni v Zveznem zakonu o rudarstvu, tj. za pridobivanje mavca pod zemljo in ne za pridobivanje mavca s površja (kop mavca na odprtem kopu). To je bilo v odločitvi LBEG o odobritvi prostorskega načrta za okvirni operativni načrt predstavljeno drugače.
Višje upravno sodišče Spodnje Saške je v sodbi 7 KS 40/22 z dne 18. avgusta 2026 dovolilo pritožbo, tj. višje upravno sodišče se strinja, če LBEG zahteva pregled sodbe Zveznega upravnega sodišča in za to zahtevo predloži ustrezne razloge.
Odločitev višjega upravnega sodišča se torej ne nanaša na dopustnost rudarjenja mavca, temveč zgolj na vprašanje, ali je mogoče lastnike zemljišč razlastiti za rudarjenje mavca, če njihova nepremičnina zaradi združitve površinskega in podzemnega rudarjenja spada le na področje uporabe Zveznega zakona o rudarstvu.
Pugnalom.io: Podjetja, kot sta Knauf in CASEA, sponzorirajo šole, klube in vaške festivale v južni regiji Harz ter se oglašujejo na javnih avtobusih s sloganom »Mavec – priložnost za južni Harz«. Kako LBEG kot neodvisen državni regulativni organ zagotavlja, da so odgovorni uradniki pri odobritvi širitvenih območij in tehtanju okoljskih vprašanj popolnoma odvisni od tega ekonomskega in lokalnega političnega pritiska mavčnega lobija?
Bruns: Opisane dejavnosti niso namenjene posebej zaposlenim v LBEG, temveč širši javnosti. LBEG ne more in ne bo izključil svojih zaposlenih iz družabnega življenja ali uporabe množičnih medijev.
Poleg tega ima državna uprava jasne predpise za preprečevanje in boj proti korupciji. Ti seveda veljajo tudi za LBEG.
Vprašanja je postavila Marita Vollborn
