Raziskovalci z Inštituta CNRS za človekove kognitivne znanosti na Univerzi Claude Bernard v Lyonu in Inštituta Max Planck za evolucijsko antropologijo v Leipzigu so prvič odkrili različne vrste vezi med materjo in otrokom pri divjih šimpanzih v narodnem parku Taï v Slonokoščeni obali. Študija vzpostavlja vzporednice s človeško psihologijo in ponuja prepričljive dokaze, da mladi šimpanzi – podobno kot človeški otroci – razvijejo varne in negotovo-izogibne vzorce navezanosti na svoje matere. Vendar pa za razliko od ljudi in nekaterih šimpanzov v ujetništvu divji šimpanzi ne kažejo neorganiziranih navezanosti.
Ste se kdaj vprašali, kako vas je odnos s starši iz otroštva oblikoval v osebo, ki ste danes? Raziskovalci že dolgo vedo, da zgodnja navezanost na skrbnike igra ključno vlogo pri človekovem razvoju, kaj pa eden naših najbližjih sorodnikov, šimpanz?
Raziskovalci so z opazovanjem vedenja divjih šimpanzov v narodnem parku Taï na Slonokoščeni obali v štiriletnem obdobju ugotovili, da mladi šimpanzi, tako kot človeški otroci, razvijejo različne vrste navezanosti na svoje matere. Nekateri se počutijo varne, se v stiski zanašajo na matere in samozavestno raziskujejo okolico, ker vedo, da so matere tam zanje. Drugi imajo negotovo-izogibno navezanost, kar pomeni, da so bolj neodvisni in ne iščejo toliko materine podpore. Za razliko od ljudi, kjer ima 23,5 odstotka otrok neorganizirano navezanost, in šimpanzovih sirot v človeški oskrbi, od katerih jih 61 odstotkov kaže to vrsto navezanosti, divji šimpanzi ne kažejo znakov neorganizirane navezanosti.
Pri ljudeh se neorganizirana navezanost razvije, ko otrok doživi strah, travmo ali agresijo s strani svojega skrbnika. Posledično lahko otrok kaže protislovna vedenja, išče naklonjenost, a se hkrati boji skrbnika. Ta vrsta navezanosti lahko povzroči težave z uravnavanjem čustev, socialno integracijo in dolgoročne težave z duševnim zdravjem. Neorganizirana navezanost velja za neprilagojeno, ker otroka pušča v negotovosti glede tega, kako se odzvati v stiski. To zmanjšuje otrokovo sposobnost učinkovitega spopadanja z izrednimi razmerami in lahko ogrozi njegovo splošno preživetje.
Šimpanzi v ujetništvu, zlasti sirote, ki jih vzgajajo ljudje, pogosto razvijejo neorganizirane navezanosti, verjetno zaradi pomanjkanja stalnega skrbnika. Vendar pa v divjini, kjer šimpanzi odraščajo v stabilnih družinskih strukturah in so izpostavljeni naravnim pritiskom plenilcev za preživetje, raziskovalci niso našli nobenih dokazov o neorganiziranih navezanostih. "V divjini nismo našli nobenih dokazov o neorganiziranih vzorcih navezanosti, kar podpira idejo, da ta vrsta navezanosti morda ni prilagoditvena strategija preživetja proti vplivom okolja," pravi vodilna avtorica Eléonore Rolland. To kaže, da čeprav se neorganizirane navezanosti občasno lahko pojavijo tudi pri prostoživečih šimpanzih, ti posamezniki verjetno ne bodo preživeli ali se razmnoževali.
Teorija navezanosti je ključni koncept v psihologiji, ki pojasnjuje, kako zgodnji odnosi vplivajo na človekov čustveni in socialni razvoj. Varna navezanost je povezana s samozavestjo in odpornostjo, medtem ko lahko negotova in neorganizirana navezanost vodi do tesnobe, stresa ali težav v odnosih. Dejstvo, da šimpanzi v divjini kažejo le varne ali negotovo-izogibne navezanosti, sproža nova vprašanja o vzgoji otrok pri ljudeh. »Rezultati naše študije širijo naše znanje o socialni evoluciji šimpanzov in kažejo, da se ljudje in šimpanzi navsezadnje ne razlikujejo tako zelo,« pravi Eléonore Rolland. »Vendar nam dajejo tudi snov za razmislek: Ali so se nekatere človeške institucije ali prakse oskrbe morda oddaljile od tega, kar je najboljše za razvoj majhnih otrok?«
»Z identifikacijo vzorcev navezanosti pri divjih šimpanzih pridobivamo pomembne vpoglede v izvor človeškega socialnega vedenja,« pravi Roman Wittig, glavni avtor in direktor projekta Taï Chimpanzee. Študija premošča vrzel med psihologijo, vedenjem živali in antropologijo ter pojasnjuje, kako so se strategije navezanosti morda razvijale med vrstami. Catherine Crockford, glavna avtorica in vodja raziskovalne skupine na Univerzi Claude Bernard Lyon1, dodaja: »Naši rezultati kažejo, da strategije navezanosti pri primatih morda odražajo skupno evolucijsko dediščino. Visoka razširjenost neorganiziranih navezanosti pri ljudeh in sirotah šimpanzov v človeški oskrbi v nasprotju z divjimi šimpanzi dodatno podpira domnevo, da ima okolje v otroštvu pomembno vlogo pri razvoju tipov navezanosti.«
Te ugotovitve nam pomagajo bolje razumeti šimpanze in ljudi ter spodbujajo razmislek o tem, kako lahko zgodnje življenjske izkušnje vplivajo na socialni in čustveni razvoj različnih vrst.
izvirno objavo
Eléonore Rolland, Oscar Nodé-Langlois, Patrick J. Tkaczynski, Cédric Girard-Buttoz, Holly Rayson, Catherine Crockford, Roman M. Wittig
Dokazi o organizirani, a ne neorganizirani navezanosti pri potomcih divjih zahodnih šimpanzov (Pan troglodytes verus)
Narava Človeško vedenje, 12. maj 2025
Preberite tudi
Psihologija velikodušnosti: Bazolateralna amigdala igra ključno vlogo | Pugnalom
Učenje okolju prijaznega vedenja: Interdisciplinarni projekt želi pomagati | Pugnalom
