Mikrobiologinja Gabriele Berg z Leibnizovega inštituta za kmetijsko tehniko in biogospodarstvo (ATB) s štipendijo Maxa Plancka (2025–2028) začenja sodelovanje s kemikom Markusom Antoniettijem z Max Planckovega inštituta za koloide in vmesnike. Skupaj delata na rešitvi za izčrpavanje in neplodnost naših tal: v laboratoriju ustvarjata po meri narejena tla iz rastlinskih ostankov, obogatena s posebej izbranimi mikroorganizmi. Ta biološko aktivna tla so namenjena obnovi mikrobnega ravnovesja, ki krepi rastline, veže CO₂ – in s tem prekine začarani krog degradacije tal.
Mikrobiologinja prof. Gabriele Berg je prejela štipendijo Maxa Plancka in se začenja triletno raziskovalno sodelovanje s prof. Markusom Antoniettijem na Inštitutu Maxa Plancka za koloide in vmesnike (MPIKG). Njun skupni projekt "SHAPE" (Trajnostno zdravje s pomočjo partnerstva med kemijo in mikrobiomi) si prizadeva za terapevtski pristop k izčrpanim tlom našega planeta, ki obeta dolgoročno ekološko regeneracijo od temeljev navzgor.
Prof. Berg vodi oddelek za mikrobiomoško biotehnologijo na Leibnizovem inštitutu za kmetijsko tehniko in biogospodarstvo (ATB) v Potsdamu in je profesorica okoljske biotehnologije na Tehniški univerzi v Gradcu. Že dolgo raziskuje nevidne "inženirje" pod našimi nogami – mikroorganizme, kot so glive in bakterije – in njihovo interakcijo z rastlinami. Te fino povezane življenjske skupnosti so tihi temelj zdravja rastlin: pretvarjajo odmrlo biomaso v dragocena hranila, podpirajo rast in filtrirajo vodo.
Prof. Antonietti je ustanovni direktor MPIKG in je razvil preizkušen recept za zeleno kemijo: rastlinski odpadki se v laboratoriju predelajo v humusom bogato zemljo – snov, ki se obnaša popolnoma enako kot naravno proizveden humus, vendar jo je mogoče proizvesti v nekaj urah namesto v desetletjih.
Humus po meri, obogaten s posebej izbranimi mikroorganizmi, naj bi bil odgovor na vseprisoten problem sodobnega kmetijstva: degradacijo tal. Mikrobne združbe – vključno z bakterijami, glivami in virusi – že milijone let ustvarjajo tisto, kar poznamo kot »črno, rodovitno zemljo« ali »humus«: temelj našega prehranskega sistema. Toda stoletja prekomerne rabe z intenzivnim kmetijstvom, monokulturami, kemičnimi gnojili, pesticidi in urbanizacijo so porušila občutljivo ravnovesje v tleh. In ko tla izgubijo ravnovesje, izgubijo tudi svojo rodovitnost – in postanejo dovzetna za erozijo in dezertifikacijo. Konkretno: 33 odstotkov svetovnih tal velja za degradiranih; v Evropi je ta številka kar 60 odstotkov. To pomeni manj rastlin, nižje pridelka in manj CO₂, vezanega iz zraka.
Berg in Antonietti zdaj delata na rešitvi, ki bi ta cikel obrnila: njuna biološko aktivna humusna tla naj bi ustvarila idealne pogoje za rast in razmnoževanje mikroorganizmov, s čimer bi se obnovilo ravnovesje tal.
komentar
Projekt "SHAPE" prof. Berga in prof. Antoniettija obravnava degradacijo tal in predlaga laboratorijsko rešitev, vendar brez kritične preučitve temeljnih vzrokov problema. Opisani vzroki – prekomerna uporaba, monokulture, prekomerno gnojenje in množična uporaba pesticidov – so pravilno opredeljeni: običajne prakse industrijskega kmetijstva ne uničujejo le raznolikih združb organizmov v tleh, temveč tudi naravne cikle hranil, ki so bistveni za rodovitnost tal. Namesto temeljite reforme industrijskega kmetijstva, ki povzroča to škodo, se daje prednost tehnološki rešitvi: umetni humusni zemlji. To ignorira dejstvo, da lahko le kmetijstvo, ki temelji na zaprtih ciklih hranil – na primer s kompostiranjem, kolobarjenjem in izogibanjem sintetičnim gnojilom in pesticidom – dolgoročno regenerira tla. Ker so zemlja veliko več kot le substrat rastlinskih ostankov in mikroorganizmov: na enem kvadratnem metru humusno bogate zemlje je približno 2.000 vrst z do 100.000 osebki, medtem ko je v enem kubičnem metru možnih do 1,6 bilijona organizmov, čeprav je njihova biomasa relativno majhna, približno 200 gramov.
Zamisel o ustvarjanju žive zemlje v laboratoriju se morda zdi privlačna, vendar zaobide in ignorira pravi problem, in sicer nenehno prekomerno rabo in onesnaževanje tal. Umetna zemlja, tudi če je obogatena z izbranimi mikroorganizmi, ne more nadomestiti kompleksne biotske raznovrstnosti naravnih tal, ki se je razvijala skozi tisočletja. Zdi se, da se raziskave osredotočajo na zdravljenje simptomov in ne na obravnavanje uničujočih praks konvencionalnega kmetijstva. Poleg tega ostaja nejasno, kako prilagodljiva in učinkovita z vidika virov bi bila proizvodnja takšnih umetnih tal – vidik, ki očitno ne igra nobene vloge, čeprav je ključnega pomena za ekološki odtis procesa.
Projekt navsezadnje nakazuje, da lahko že sama tehnološka rešitev obrne degradacijo tal, kar je nevarno poenostavljanje. Brez premika od monokultur, pesticidov in prekomernega gnojenja bo vsaka regeneracija ostala le kaplja v morje. Pravo zdravje tal zahteva vrnitev k naravnim procesom, v katerih mrežo talnih organizmov hranijo organska hranila in raznolike metode gojenja. Raziskave Berga in Antoniettija morda nudijo dragocen prispevek, vendar brez kritične preučitve sistemskih pomanjkljivosti v današnjem kmetijstvu njun pristop ostaja tehnološka začasna rešitev, ki ne odpravlja temeljnih vzrokov za krizo tal.
